13. romanje na Ptujsko goro

V četrtek, 16. avgusta, na dan sv. Roka, so se stanovalci SVZ Hrastovec odpravili na tradicionalno romanje na Ptujsko Goro. Po uvodnem pozdravnem nagovoru duhovnika v cerkvi na Ptujski Gori je sledil obred, ki so ga vsi romarji spremljali in po svojih sposobnostih zbrano sodelovali. Nasmehi na obrazih, zadovoljstvo v očeh so izražali hvaležnost in izpolnitev pričakovanj pri slehernem romarju.

ZAPIS PROSTOVOLJKE O ROMANJU:

Kot udeleženka letošnjega že 13. romanja na Ptujsko goro, skupaj z varovanci Zavoda, se želim najprej zahvaliti za to dano priložnost. Podelila bom svoje občutke, zaznave ob tem dogodku, saj se zavedam, da je v projekt vloženega veliko truda, skrbnega načrtovanja. Ob evalvaciji se sprašujemo ali je bil dosežen namen, so se cilji izvedli. Ali je dogodek odmeven, se ga splača ponoviti?
Opisala bom dogajanje, kot sem ga sama doživela.
Mirno zbiranje ob 8.30 uri na dvorišču, prihod kombijev, pozdravi s stiski rok, tudi s strani vodstva, nas je takoj povezalo kot romarje. Bili smo lepo urejeni, moški oblečeni v dolge hlače. »V kratkih hlačah se ne spodobi iti v cerkev«, je dejal eden izmed njih. Razvrstili smo se v vozila po seznamu, ki je bil pripravljen, podelili so se potni nalogi, preverilo se je, kako je s hrano in pijačo. Branka še da na ramo torbo z nujno zdravstveno pomočjo in gremo.
Pred odhodom so se nam želeli pridružiti še nekateri, a niso bili na seznamu, prepozno so se prijavili. Vožnja, ki je potekala v prijetnem vzdušju, klepetu, poslušanju glasbe in je hitro minila. Pred nami se je videla cerkev na hribu, kamor smo namenjeni. Ob pogledu nanjo, smo razložili delček zgodovine Ptujske gore, predstavili tudi pomen kipa deklice, ki nas je pozdravila v rondoju. Ob izstopu iz kombijev smo si medsebojno pomagali, nekatere se je zapeljalo na vrh. Podali smo se na zadnji kos poti peš, kot nekoč pravi romarji. Spremljale so nas postaje križevega pota. Pot je položna, ne naporna, prilagojena tudi za invalide. Preden smo vstopili v cerkev, se je opravila še nujna potreba. Stranišča so lepo urejena, dostopna z dvigalom. Čar Ptujske gore smo doživeli, ko smo pri glavnem vhodu vstopili, se zazrli v umetnijo glavnega oltarja, Marije s plaščem. Tukaj smo, da se prepustimo, da se potožimo in potolažimo. Tukaj smo, ker si želimo biti sprejeti. Takšni kot smo. V svoji drugačnosti in enkratnosti. Cerkev se je napolnila. Prihajali so iz vseh enot. Iskali so se pogledi, delili so se pozdravi, nasmehi. Orgle so naznanile pričetek slovesnosti, svete maše, zahvalne daritve, ki je bomo deležni. Zbrano sodelovanje, izrečene prošnje, mirna prisotnost, petje, nagovor duhovnika o odpuščanju in o dobrem Roku, ki je življenje daroval gobavim bolnikom in je ta dan godoval, oglašanje zvonca, molitev, stiski rok ob podelitvi miru …
Vse to in še veliko več smo doživeli, sprejeli, slišali, občutili. In to je duhovna oskrba, to je skrb za dušo človeka.
Še dobro, da imamo ljudi, ki prepoznajo to potrebo človeka, poleg drugih oskrb, ki so potrebne za življenje, za dostojanstvo.
Družili smo se še v romarski hiši, se okrepčali s sendviči, pijačo in kavo. Poslovili smo se od že znanih obrazov, nekaterih videnih samo tukaj, ob romanju. Pospravilo se je, pozornost se je namenila tudi ločevanju odpadkov in že je bil čas za odhod. Še zadnji pogled na mogočno baziliko in namestitev v vozila. Vožnjo nazaj je spremljala pesem. Marijine pesmi smo peli take, ki so se predlagale in nas nagovarjajo skozi vsa dosedanja romanja. Še posebej tista »Veš o Marija …«, nam je pri srcu. Spomnili smo se tudi prejšnjih romanj, na udeležence, ki jih tokrat ni bilo z nami, na množičnost.
Ob vrnitvi v Zavod smo se pozdravili, se poslovili. S svojimi mislimi, občutki in lepimi spomini smo šli vsak svojo pot.

S hvaležnostjo in lepimi pozdravi,
Anica Kotnik, dolgoletna prostovoljka